Povesti in novele 19. stoletja, 3. julij 2014, 23.25

izvirnik

… un portrait ne coute que cinquante écus ...

prevod

... portret stane samo 50 grošev ...

razlaga

Ecu je kar močna denarna postavka, v času Napoleona III. vredna srebrnih 5 frankov, ob tem, da je 10 frankov že bil zlatnik …
Groši pa so v slovenščini samo petina goldinarja, torej nekakšnih današnjih 20 centov.
Res je, da v TV predstavi hočejo poudariti, kako da je portret poceni, pa je gromozanska razlika med, denimo, današnjimi 10 (50 grošev) ali pa 250 evri (50 ecujev ali škudov)! (Boris BAJŽELJ)

odgovor

Spoštovani g. Bajželj, prevod, kot ste sami ugotovili, povzema bistvo, torej, da je bil portret poceni.
Ecu oziroma eku je po SSKJ, Slovenskem pravopisu in Leksikonu CZ le kratica za skupno evropsko denarno enoto, predhodnico evra, zato je bila odločitev za Slovencem bolj domačo staro denarno enoto namesto francoskega ecuja kljub temu, da groš in ecu nimata enake vrednosti, dobro premišljena in predvsem v duhu 19. stoletja. Groše sem izbrala, ker se pojavljajo tudi v ustaljenih besednih zvezah (ni vredno počenega groša, zaslužiti kakšen groš) in nam je zato beseda kljub patini rajnke Avstroogrske bolj domača kot šilingi in goldinarji.
S spoštovanjem!
Barbara Müller

odgovor

Šele danes vidim odgovor BM, ki me sploh ne zadovolji! Govorjenje o evropski denarni enoti pa je sploh deplasirano! Šilingi in goldinarji pa itak nimjo zveze z zadevo ... (Boris BAJŽELJ)