Spoštovani prevajalci in »gledalci-kritiki«!
Z zanimanjem sem prebral posamezne prispevke pri »Mojstru prevodov« in ob tej priložnosti naj izrazim nekaj misli; kritik ne želim vrednotiti, čeprav menim, da so večinoma upravičene.
Prevajalcem, ki podnaslavljajo prispevke na televiziji, moramo vsekakor priznati, da so pri svojem delu obremenjeni s časovno omejenostjo (pa tudi »norme« so, kolikor vem, vse prej kot zanemarljive) in da morajo v tem kratkem času paziti na jezikovno korekten prevod, ki bo obenem ustrezen tako v tehničnem kot tudi v »stvarnem« pomenu — na to je opozorila tudi Tamara Maričić. Gotovo so prevajalci, ki služijo izključno s tem delom, prisiljeni tudi v prevajanje prispevkov, ki jim niso po volji in jim morda ne bi posvečali pozornosti niti kot gledalci. Vsega tega se zavedam, zato se v kritiko sam niti ne bi spuščal (s podnaslavljanjem oz. prevajanjem na televiziji in podobnih medijih nimam izkušenj), saj so v takšnih delovnih pogojih napake samoumevne. Oglašam pa se iz razloga, ki ga izpostavlja tudi g. Slaven Kalebić, namreč odziva nekaterih prevajalcev na kritiko, ki so je bili deležni.
Sam, kot že rečeno, na televiziji še nisem prevajal, sem pa po poklicu jezikoslovec in tudi prevajalec; v prevajanje sem vložil že veliko napora in vem, kako boleče je sprejemanje kritike lastnega dela. Vendar mora biti lastnost »profesionalca« — opazil sem namreč, da nekateri prevajalci radi poudarjajo svojo profesionalnost —, da kritiko, če je le upravičena, sprejme in upošteva, napako pa prizna. Med vsemi primeri, ki sem jih prebral pri »Mojstru prevodov« (resda ne najbolj natančno), sem na tak odziv naletel le enkrat: ko je namreč prev. Andrej Hiti priznal nestrokovno napako pri prevodu izraza v seriji Dosjeji X. Dosti pogosteje skuša prevajalec svojo napako opravičiti (to je vse prej kot pohvalno, še več, je nadvse banalno in žaljivo, zato naj tu imena izostanejo) s pojasnili, da se ni zadovoljil kar s prvo slovarsko definicijo (čeprav bi bila v konkretnem primeru ustrezna in pravilna), da si tudi prevajalec sme dovoliti nekaj prevajalske svobode (prav tam, kjer izvirnik ne predvideva nobene »svobode«) in, nenazadnje, da naj kritik vsaj predlaga boljši prevod — če že zna. Vse to pa je doseglo vrhunec v polemiki (tako obsežni, da se nahaja na posebni strani) med g. Slavenom Kalebićem, ki je upravičeno opozoril na napačen prevod, in v tem primeru prevajalko, ki napake ni priznala. Polemiko zaključuje nov prispevek (zopet, brez imen), ob katerem sem ostal brez besed: popolnoma neumesten, žaljiv, poleg tega pa nedostojen avtorja.
Naj zaključim s pogovorom, ki se je odvijal ravno danes med mano in mojim prijateljem, ki je ravno tako jezikoslovec po poklicu in s katerim sva sodelovala pri zahtevnem, več mesecev trajajočem prevajalskem delu; beseda je nanesla na pričujočo občutljivo tematiko, ki jo je povzel nekako takole: »... ko je knjiga že izšla, sem ugotovil, da sem prevedel naslov neke knjige povsem narobe. Takrat sem povsod iskal, pa nisem mogel ugotoviti, kakšen prevod bi bil ustrezen, ugotovil sem šele tik pred izidom knjige, med zadnjo korekturo. In na nekaterih mestih popravka pač nisem vnesel, ker sem jih spregledal. Napaka, kaj morem.« Knjigo sva (s še dvema prevajalcema) prevajala okroglih šest mesecev.
Lep pozdrav, Gregor Pobežin |
