Spoštovani bralci teh strani,

pred nekaj dnevi sem na Mojstra poslala pripombo na prevod filma Gladiator. Zdelo se mi je, da sem jo napisala v dokaj prijaznem tonu in brez kakršnega koli namena, da bi kogar koli podcenjevala. Po nekaj dnevih me je ena od kolegic prevajalk opozorila (bolje rečeno, namignila je), da mogoče moja pripomba le ni bila tako prijazna. Če je prevajalka zgoraj omenjenega filma dobila takšen vtis, se ji opravičujem. Vsekakor nisem imela namena nikogar žaliti.

Tega pisma pa ne pošiljam samo v opravičilo, ampak tudi zato, ker moram zdaj malo sama sebi stopiti na jezik in se pokesati za napačne podatke. Moj zgodovinarski spomin je že malce zarjavel in temu primerno mi jo je zagodel. Zato sem poklicala nekaj strokovnjakov s tega področja in se podrobno pozanimala, kako je z vikanjem in tikanjem v časih, o katerih film govori. Napačna je moja izjava, da so prvi vikanje poznali cerkveni dostojanstveniki. Vikanje so res poznali že Rimljani, vendar še ne v obdobju Marka Avrelija ali njegovega sina Komoda. Izdelana množina najbrž obstaja šele v 4. stoletju našega štetja (krepkih sto in nekaj let po Avrelijevi smrti leta 180). Gre za t. i. plural maestatis. Namreč v tistem času je imel Rim več cesarjev, ti pa so zakone in listine izdajali skupno in vsi dokumenti so se začenjali z: Mi, rimski cesarji X, Y in ŽNJ, bla, bla, bla ... Tako so potem tudi morebitni prosilci uslug rimske cesarje naslavljali v množini, misleč na vse tri ali kolikor jih je že bilo skupaj. Da se je potem takšna raba preobrazila in prenesla na širše ljudske množice in prišla v rabo, v kakršni je še danes, je moralo najbrž preteči kar precej časa. Nihče ne more zagotovo trditi, koliko. Da pa ne bo čisto preveč preprosto, so poskrbeli rimski škofje. Ti že v prvem stoletju v svojih pismih uporabljajo množino, vendar z njo naslavljajo celotno občestvo, torej ne gre za vikanje v tem smislu, v katerem ga poznamo danes.

Toliko o tem. Upam, da bo tale kratek prispevek pripomogel h korektnejšim prevodom.

Jolanda Blokar