Ker mi gospod Gradišnik ni odgovoril, bi rada slišala mnenje drugih bralcev o njegovem prevodu Harryja Potterja. Vem, da je pismo dolgo; upam, da ga bo urednik vseeno objavil in da ga bo kdo vseeno prebral. :)))
Spoštovani gospod Branko Gradišnik!
Upam, da si boste vzeli čas in prebrali mojo »sago« o prevodu Polkrvnega Princa. S HP nisem ravno obsedena, prebrala sem sicer vse knjige (v slovenščini) in (bile) so mi všeč, vendar priznam, da sem natančno vsebino posameznih del že precej pozabila, prav tako pa tudi nekatere izraze (uroke, zaroke, kletve itd.).
Če ne bi najprej prebrala vašega Pojasnjevalnika in »geslovnika«, bi vam nemara sploh ne pisala. Potem pa sem »iz firbca« še malo pobrskala po internetnih forumih in žilica mi ni dala miru – tako je zdaj tu pred vami moja kritika. Poskušala sem se izogniti področjem, o katerih so vam že precej pisali (npr. sklanjanje priimka Dumbledore). Ob tem naj poudarim, da gre pri približno polovici stvari za moje osebno mnenje oz. občutje, za katerega ne trdim, da je edino ustrezno, ampak vam z njim ponujam eno od perspektiv »srednje kritičnega« bralca; ostalo pa – najbrž se boste strinjali – temelji na dejstvih.
Ampak najprej »dobre novice«, se pravi pohvale, ki vam jih iz srca izrekam:
1. Najprej ta, da ste se sploh lotili zadeve – po že uveljavljenem oz. sprejetem prevajalcu to gotovo ni bilo ravno lahko; že vnaprej ste lahko slutili predsodke bralcev.
2. Potem ta, da ste – čeprav nekako proti svoji volji – obdržali večino Kendovih prevedkov tako rekoč na ljubo bralcem.
3. Potem to, da se ne »bojite« uporabljati besed, ki po moji pameti še zdaleč niso zastarele ali starinske, pač pa se izgubljajo zaradi tega, ker ljudje (sploh mladi) čedalje manj berejo (npr. praščil, domogli, rihta pokrita, naklonska raba glagola imeti oz. raba tega glagola za izražanje prihodnjika, raba predpreteklika itd.).
4. In še to, da iznahajate nove oz. prirejene besede (razginiti, prigrbljeni itd.) ter številne različne izraze za čarovne tehnike (npr. čarnjarnik – vsa čast!).
Zdaj pa h kritikam.
1. Od vsega vam najbolj zamerim Hagrida, se pravi to, da ste njegov po Kendu narečni oz. pogovorni izraz pretvorili v knjižnega. Sami navajate, da v izvirniku Hagrid po škotsko krajša nekatere u-je – torej gre za, če ne drugega, naglas, ki se razlikuje od splošnega, kakršnega uporabljajo drugi liki. Že zato bi bilo potrebno ohraniti vsaj pogovorni jezik. Poleg tega pa kar na lepem v Hagridov govor vnesete »kenede« (str. 326), kar je povsem narečni izraz, kar glede na njegov sicer knjižni izgovor res bode v oči. Ampak najhuje od vsega je to, da ste s tem hudo okrnili Hagridov značaj oz. njegovo osebnost, kajti neknjižni govor je bil eden njegovih najmočnejših »adutov«, ki ga delajo bolj »človeškega«, prijaznejšega, zmotljivejšega, dijakom bližjega in preprostejšega od ostalih, bolj »zapetih« profesorjev Bradavičarke. S knjižno govorico (zlasti seveda še, ker smo bili bralci doslej navajeni drugačne) ste mu odvzeli prisrčnost, duhovitost, skratka, bi rekla, esenco.
2. V Pojasnjevalniku razlagate, da otroci govorijo povečini žargonsko neobarvano »nevtralščino«. Pa vendar v nevtralni govor ne spada zelo pogosto uporabljen »ja« (ne kot pritrdilnica, temveč namesto »ampak« oz. »vendarle«), prav tako »/…/ a ma res /…/« (str. 164), prav tako »/…/ ni mi kakšna fora /…/« (str. 313).
3. V Pojasnjevalniku pravite: »/…/ je v našem konkretnem primeru večina avtoričinih podpomenov obskurna in jih mladi angleški bralci brez poglobljenega znanja angleškega besedišča zagotovo ne morejo zlahka razbirati, /…/.« Torej kakšna? Mračnjaška, nepomembna ali zakotna? Tako namreč SSKJ pojasnjuje besedo OBSKURNA, za katero menim, da v navedeno poved nikakor ne spada. Angleško besedo »obscure« sicer prevajamo tudi kot »nejasen, skrit«, a v poslovenjeni (če sploh je – že Prežih je uporabljal zvezo »skurna štorija«) obliki ta pomena nista navedena.
4. Namesto besedne zveze Jedci smrti predlagate smrtojede, ki pa so označeni tako, kot da se v tej izdaji ne pojavijo – pa vendarle se (str. 487)! Ob tem moje mnenje: navijam za Kendov izraz, ker me smrtojedi spominjajo na samojede in ujede, torej na živalske vrste.
5. V Pojasnjevalniku in »geslovniku« večkrat uporabite besedo »zgoraj« oz. »spodaj« (namreč kje je že kaj zapisano oz. bo). Seveda ne gre ne za zgoraj ne za spodaj, temveč za »na prejšnji strani« oz. »prej« ter na »naslednji strani« oz. »v nadaljevanju« itd.
6. V »geslovniku« enkrat uporabljate izraz pripone, drugič izraz sufiksi.
7. O ZASTARELOSTI JEZIKA:
Ne zamerite mi, če vam skrajnost, v kakršno lahko vztrajanje o rabi umikajočih se (oz. starinskih oz. zastarelih) besed pripelje, ponazorim z naslednjim primerom:
»Banavz čalaren buda in čemer
bersnati cene, ko ves jar brlja
za dračem bukev in srp zadega
grot grusta v poč na vsak škakljiv cemper. /…/
Mislim, da je še tako vsakdanji jezik lepši kakor papirnato leporečje, že zato, ker je živ. Ker pa sem Janezu Gradišniku želel dokazati, da znam tudi jaz pisati s pravopisom v roki, sem zložil ta sonet /…/, saj so vse besede pobrane iz Slovenskega pravopisa (1950) in nobena nima križca.« (Janez Menart, Statve življenja: Sonet v žlahtni slovenščini)
Sama sem mnenja, da dandanes splošna jezikovna kultura peša oz. je nezadostna; zavzemam se za širino, o kateri pišete v Pojasnjevalniku, vendar v okviru razumnih oz., če hočete, življenjskih meja. Poznam mlade med štirinajstim in dvajsetim letom, ki imajo prav dober oz. dober šolski uspeh, pa ne poznajo besed kot so priskutiti, opetnajstiti, komoda, kredenca, češarek itd. Besedni zaklad se v današnjem času očitno oži. To me žalosti in vsekakor menim, da to ne sme postati tendenca tudi v književnosti. Vendar pa razvoja jezika (in tudi njegovega »umiranja«) ter vdirajočih tujk ne moremo preprečiti, še najmanj pa z nekakšno prisiljeno rabo besed, ki so »odslužile svoje« in jih celo literarni osveščenci redko ali nikoli uporabljajo.
Besede, za katerih rabo sem vas pohvalila, seveda v to kategorijo (vsaj po mojem mnenju) ne spadajo. Bi pa sem uvrstila izdanek (str. 439), za katerega kljub svoji jezikovni kulturi še nisem slišala (in mi tudi, ko sem poiskala pomen v SSKJ, ne »štima«: kamnina/ruda, ki je na zemeljskem površju; torej bi se v kontekstu bralo takole: »/../ na kamnini/rudi skale /…/«), ter huncveta, ki ga predlagate namesto Siwodlacka, ker tudi na to besedo razen v Finžgarjevem Gospodu Hudourniku še nikjer nisem naletela.
8. GESLA:
– vaša utemeljitev oz. nove rešitve se mi zdijo ustrezne pri naslednjih geslih: barabika, blatokrven, dijak, Dreco (res neustrezno), Filch (zakaj ni »prevedeno«), Ga. Norris, štoserija, vedeževalstvo, Razorož, žolconogi zarok, letimobil, runopisje itd. Odlični se mi zdijo vaši prevedki kvidišče, grizbi, metlovnica.
– Bunklji: Čemu plahtani? Tudi besedo bunkelj lahko povežemo z naivnostjo, s tem, da ne vidimo stvari, ki jih imamo tik pred nosom, če se spomnimo na izraz »kmečka bunka« – ta naj bi pomenil nekaj zelo sorodnega, torej ne preveč bistro (čarovniki imajo bunklje za trapaste oz. neumne), zato pa naivno in neizkušeno kmečko dekle.
– Bradavičarka: Gotovo težek problem zaradi »pomanjkanja gosposkega zvenu«, vendar menim, da še vseeno boljša rešitev od predlagane, saj Harward ni slovensko učilišče (če se držimo predpostavke o »slovenjenju«).
– Čitljivija, brambovija: Moti vas končnica –(v)ija, ker ni namenjena vedam. Res je. Pa vendar – mene asociira na besedo čarovnIJA, zato menim, da ta izpeljava ni tako napačna.
– Dobrine kisline: Zakaj pa ne, če že tako radi poudarjate aliteracijo? Res da je tu v izvirniku ni, vendar sami pravite, da je treba izkoristiti kakšno drugo možnost za besedne igre in podobne učinke, če že pri določeni besedni zvezi nikakor ne gre.
– Dumbledore: Kebra bi najbrž takoj sprejeli, nikakor pa ne bi ustrezal prevedek Bumbaar, ker preveč namiguje na tepca, kar se ne ujema z avtoričinimi besedami o muzikaličnem profesorju, še manj pa s samim likom, ki je podoba modrosti, inteligence, odprtega duha.
– Izbrani: Po vaše Izbranec, ker »/…/ v slovenščini praviloma pride do samostalnjenja pridevnikov te vrste /…/«. Res? Tu gre za vrstni pridevnik in ravno za te je značilno, da postanejo posamostaljeni pridevniki in kot taki spadajo v četrto žensko, četrto moško in tretjo srednjo sklanjatev. Primeri – če naštejem samo osebe: glavni, dežurni, požarni, beli, rdeči, patronažna itd. Tudi v nanizanki Čarovnice (Charmed) je prevajalec prevajal The Charmed Ones v Začarane, kar se mi zdi dosti bolje kot npr. Začaranke.
– Predlagate izraza gonič in mlatič, za katera menim, da preveč spominjata na kmetijstvo in prav nič na šport (gonič volov, mlatič žita).
– Žrlela kletev: Gre za takšno, ki ne odpusti. Morda jo je Kenda izpeljeval iz glagola žreti (nekoga, ker mu ne odpustiš, oz. samega sebe, ker ti ni odpuščeno) ali celo žreti + želela. Zveni mi veliko sočneje kot neodpustljivka. Ko sem že ravno pri kletvah: vaši prevedki me (in drznem si predvidevati, da bi v tem ne bila osamljena) preveč spominjajo na osebo (ubijavka, čeprav pišemo ubijalka), žival (raztegljivka (spominja npr. na dvoživko, cepljivko)) in predmet (teloveznica (spominja npr. na samoveznico)).
– Javkajoča Jane: Zakaj ne? Saj javka, ne mijavka. Tudi v angleščini izraz moan pomeni javkati, žalovati. Edino, kar me tu moti, je pomanjkljiva aliteracija, saj se Jane izgovori Džejn. Morala bi biti npr. Jana. Ali pa celo Jaskajoča Jasna.
– Kačji jezik. Nikakor ne morem sprejeti sčesnjenščine, čeprav se delno strinjam z vašo utemeljitvijo (Parsel – parsley). Vendar izraz mnogo preveč spominja na česen ali pa celo na glagol česniti. Poleg tega bi v izgovoru težil k premeni v ščesnjenščino (prim. sčasoma – ščasoma, pisec – piščev) in tako izgubil skoraj vse »sikanje«, pri čemer velja poudariti tudi, da zadnje črke medmeta, ki v slovenščini ponazarja kačje oglašanje, v vašem »na sikanje spominjajočem« prevedku sploh ni. Prav tako me »sčesnjenik« namesto »luskust« spominja na kakšno jed ali rastlino.
– Morakvarji: Res nenavadna izpeljanka. Vendar se mi zdi, da bi Dementorji preveč namigovali na demenco, mnogo premalo pa na to, da so MORAsti, grozljivi.
– Nagini: Pri razlagi omenjate kačaka (udava). Kačak je po SSKJ ropar, razbojnik v gorah. Pravilno bi bilo kačon.
– Noruč Nerrga: Zakaj bi moral biti Norogledi Negod? Zdi se mi, da malo preveč potencirate vse skupaj. Nor + uč (oči) lahko razumemo kot Norogledi. Nergati in negodovati pa sta sopomenki. Torej ni potrebe po »ustreznejšem« prevedku. Pač pa bi glede na ostale priimke moral biti zapis »anglo-slovenjen«: Noruch Nerrga oz. Norogledy Negod.
– Roka, v kateri je držal palico: Palična roka. Tega pa res ne razumem. Mogoče tu »streljam mimo«, ampak po kakšnem ključu bi lahko to izpeljevali? Je potem materina roka, v kateri drži kuhalnico, kuhalnična roka?
– Plašč: Navajate prevod halja (rope), kar drži. Vendar pa ne pozabimo: halja se veže s področji zdravstva (zdravniška halja), dela (delovna halja) idr. (nočna halja), medtem ko se v povezavi s čarovništvom oz. s čarovnijami veliko pogosteje pojavlja plašč; že iz pravljic poznamo npr. čarobni plašč, nikakor pa ne čarobne halje. Enako velja za plašč nevidnosti.
– Sobana KŽTD: Trebušnica. Kako se ta prevedek vklaplja v pomen »soba, ki ti ponudi, kar je treba«?
– I solemnly swear I am up to no good: Zakaj ponujate narečni prevod? V izvirniku vendar ni narečja, ali pač? Morda zaradi rime?
– Toastwamp: Slughorn. Sicer se mi zdi vaš prevedek imeniten in ustreza nosilčevemu izgledu, ne razumem pa, kako ste do njega prišli prek izvirnika.
– PREMALO RAZUMLJIVO: oklumantika, hiromantika, Inkarceruš. Dejstvo je, da so romani o HP solidno zahtevno branje, če nisi ravno »frik«, ki bi vedel o vsem vse podrobnosti. Povprečnemu bralcu, ki v razmiku leta ali več prebere posamezno knjigo, določeni izrazi, imena, kletve, uroki itd. uidejo iz spomina; tembolj seveda, čim nerazumljivejši so. Zato menim, da je ne le zaradi mlajših (ne sprenevedajmo se!), temveč tudi zaradi starejših, »pozabljivih« bralcev potrebno malce »čarati« in vsaj določen del izrazov prilagoditi lažjemu umevanju ter zapomnjevanju.
9. BESEDILO ROMANA: Navedla bom nekaj napak, ki so me najbolj zbodle. Pri tem mi, prosim, ne zamerite, če se bom spotaknila tudi ob kaj, kar bi moral pravzaprav opraviti lektor (ki ni naveden – ?).
– str. 108: »/…/ oljnimi lasmi /…/« – NAOLJENIMI? MASTNIMI?
– str. 125: »Zdi se mi, da sem /…/ uzrl zgolj tik pod kožo.« UZRL KAJ? Uzrl je nujno prehoden glagol.
– str. 183: »/…/ rcnija /…« PO SSKJ: ARCNIJA.
– str. 141: »Prav najlepši večer vam želim!« PRAV LEP / KAR NAJLEPŠI.
– str. 190: »Nonsens!« NESMISEL / TRAPARIJA. Čemu tujka?
– str. 212: »Ni jim ostalo drugo /…/« DRUGEGA.
– str. 218: »/…/ slednje je rekla nikomur posebej /…/« SLEDNJEGA NI REKLA NIKOMUR POSEBEJ. Po zgledu: NIKOGAR NE POZNAM, ne pa: NIKOGAR POZNAM. V angleščini je seveda nasprotno – v enem stavku ali povedi ne moreta biti dve (ali več) nikalnici.
– str. 249: » /…/ garlande /…/« GIRLANDE.
– str. 274: »/…/ bolj vedre volje /…/« VEDREJŠE
– str. 333: »/…/ ne bi pustil komentirati Loone Liupke.« LOONI LIUPKI. Komu ali čemu? Sicer zveni, kot da nekomu tretjemu ne bi smeli pustiti komentirati nje, Loone Liupke.
– str. 333: »/…/ se ni dalo zamenjati teh dolgih las /…/« S ČIM? ZGREŠITI.
– str. 326, 486: »/…/ zavedeli /…/« ZAVEDLI (326), ZAVEDALI (486).
– str. 352: »/…/ se je rodbina že zavedela /…/« ZAVED(A)LA.
– str. 362: »/…/ pokrivalo, za katero je uporabljal /…/« ZA KATEREGA.
– str. 431: » /…/ tek njegovega življenja.« TOK.
– str. 431: » /…/ v ne vem kakšnih čislih.« NE VEM KAKO V ČISLIH. Čislati = spoštovati, torej po zgledu: Ne spoštuje ga ne vem kako. Ne pa: Nima ga v ne vem kakšnem spoštovanju. Kajti s čisli se veže glagol imeti.
Kot zadnje pa bi spregovorila še o profesionalnosti oz. poklicni etiki, o katerih pač menim, da ste ju tako vi kot tudi urednik založbe prezrla. Prav nič profesionalno mi namreč ne zvenijo besede »Kendov prevod je tu usekal zelo mimo /…/«. Čeprav se strinjam, da je Kenda Dumbledorovo norčevanje iz ravnateljskih govorov napačno prevedel, tak način komentiranja vendar ne spada v strokovno, pojasnjevalno besedilo, kot tudi ne v leposlovje; morda v kakšen časopis, na forum ipd. Zdi se mi, da se skozi celoten Pojasnjevalnik in »geslovnik« čuti vaš negativen odnos do prejšnjega prevajalca, za kar menim, da ni na mestu – vsaj v sami knjigi ne. Verjamem vam, da so vas določene »kendovščine« jezile, in to upravičeno; prav tako sem prepričana, da vam je marsikakšen bralec naredil krivico, ko je bil že vnaprej skeptičen glede vašega prevoda. Mogoče sem vam kakšno (nehote, častna!) naredila tudi jaz. V tem primeru se iskreno opravičujem in upam, da moje kritike ne boste sprejeli v smislu, da »ste usekali mimo«, ampak v smislu, da smo vsi zmotljivi in da osebni nazori in občutja ne spadajo v objektivno, konstruktivno kritiko oz. razlago.
Lep pozdrav!
Aleksandra Kocmut