Videz obeh prejšnjih pisem, tako Monikinega kakor Lalinega, je živ primer dejanskega vzroka slabih filmskih in drugih prevodov. Težava ni v tem, da ljudje ne bi razumeli angleško. Tu se Monika moti - danes obvlada angleščino res vsak 'povprečnež' (Monika, iz tvojega odločnega sloga sklepam, da zase meniš, da to nisi, in to je v življenju dobro, če le ne pripelje do sprtosti z realnostjo in napihnjenega ega, kakršnega se ne bi sramovala niti tista žaba iz basni o biku in žabi, ki se je napihovala toliko časa, da je na koncu eksplodirala). Bolj problematično je, da - podobno kakor Monika - marsikateri prevajalec ni preveč seznanjen s slovenščino. Kakšnega softhorna in podobne oslarije še spregledamo, ampak da samozvana prevajalka v svojih dopisih uporablja popačenke, kakršna je 'biločesa', pa je res žalostno, da ne rečem sramotno. Predvsem zato, ker si z lastno prepotentnostjo zapira poti do tega, da bi kdaj objavila kakšen prevod, ki bi ga ostali lahko prebrali in ustrezno pokritizirali - in ji s tem seveda pomagali do boljših prevajalskih veščin, morda še za prevajanje česa drugega kakor slenga. Žal, to je hiba, ki jo mora vsaka mlada žival prerasti ali pa poginiti.
Morda še mnogo bolj žalostna pa je utvara, da Monikino besnenje prispeva k boljšemu prevajanju. Kvečjemu k razvedrilu mene in mojih kolegov prevajalcev, ki se ob pivu smejimo Monikini vnemi in navdušeno nazdravljamo dejstvu, da nam naročniki še kar vztrajno plačujejo za tako bedne prevode.