Lep pozdrav!

Precej pozno se vam pridružujem, a zdaj ko sem si ogledala vaše strani in stanje na njih, mi nekaj ne da miru, da ne bi še jaz dodala kakšne besede. Sama sem literarna prevajalka, še začetnica. Televizijsko prevajanje, ali podnaslavljanje, opazujem že dolgo časa in priznam, da sem tudi sama bila na začetku precej kritična do te dejavnosti. Zmotila me je še najmanjša napaka in »pljuvala« sem z veseljem vsepovprek. Potem pa sem se udeležila strokovnega tečaja podnaslavljanja pod vodstvom Irene Kovačič in moje mnenje se je obrnilo za 180 stopinj.

Zdaj kritiziram veliko manj in predvsem bolj racionalno, zato menim, da bi se kar nekaj ljudi, ki se na tej spletni strani redno pojavljajo in napadajo uboge prevajalce, moralo vsaj enkrat udeležiti tega tečaja, ki ga prirejajo na Filozofski fakulteti. Ni pošteno udrihati po ljudeh, če ne poznate njihovega dela. In prevajanje ni samo stvar jezika, temveč stvar poznavanja mnogih ved, panog, interesnih področij, itd., ki na svetu obstajajo. Je stvar poznavanja politike, zgodovine, športa, geografije, itd. Zato ni pošteno, kot to očitno rad počne gospod Kalebić, očitati prav vsake napake, ki se jim zgodi, saj nihče ne ve vsega. Prepričana sem, da gospod Kalebić obvlada angleščine, vendar naj se zave, da je niti on ne obvlada stoprocentno, saj je toliko ne obvladajo niti »native speakerji« sami: in to trdim z vso pravico, kajti kot študentka angleščine sem imela dovolj stikov z njimi (in niti eden mi ni znal čisto jasno razložiti uporabo nedoločnih in določnih členov). Jezik se razvija s časom, angleščina se razvija še posebej hitro, in težko je dohajati vse spremembe, še posebej če živiš kjerkoli drugje razen v Angliji (ali, še bolje, Ameriki, saj gre pri večini primerov za prevode ameriških filmskih in tv izdelkov.).

Toliko od mene. Kritiki, pokukajte na tečaj podnaslavljanja in soočite se malce tudi z njegovo tehnično platjo: mogoče se le malce omehčate. Ker kar nekako se moram strinjati, da ni prav tako ostro obsojati stvari, katerih ne poznamo. Vsi smo do neke mere nevedni, gospod Kalebić, in ni ga človeka na tem svetu, ki ne bi zaradi te ali one stvari moral kdaj pa kdaj nazaj v sedmi razred osnovne šole.

S spoštovanjem
Tamara Maričić